Sterilizacija in kastracija sta rutinska kirurška posega, s katerima preprečimo rojstvo nezaželjenih mladičev, nezaželjene aktivnosti in vedenjske značilnosti vezane na spolni ciklus naše živali.Mačka se goni vsake 3 tedne in ima lahko 3 legla na leto. Ob parjenju se lahko okuži z mnogimi nevarnimi boleznimi (mačji aids, levkoza, kuga, garje,...), poleg tega pa se mačji samci velikokrat domov vrnejo z ugriznimi ranami. Svetujemo zgodnjo sterilizacijo psičke in sicer že pred prvo gonitvijo, kajti tako zelo zmanjšamo verjetnost pojava tumorja na mlečni žlezi. Psičke so gonijo 2 krat na leto, vsakih 6 mesecev, kar lahko opazimo kot krvavitev iz nožnice, ki traja okrog 14 dni in spremembo vedenja.Sterilizirana psica ne more dobiti gnojnega vnetja maternice ali cističnih sprememb na maternici, ki so dokaj pogosta obolenja starejših nesteriliziranih psičk. Kastrirani samci so zaščiteni pred določenimi boleznimi prostate in mod.
Živali, ki jih ne nameravamo pariti, steriliziramo oziroma kastriramo po opravljenih cepljenjih, ko dopolnijo 6 mesecev starosti, vendar pred prvo gonitvijo. V kolikor se odločite za sterilizacijo oziroma kastracijo Vašega ljubljenčka, se je potrebno dan ali dva prej naročiti po telefonu ali osebno. Žival mora biti zdrava, ne sme biti breja ali v fazi gonitve, cepljena proti kužnim boleznim in razglistena. Zvečer pred operacijo lahko žival še dobi hrano, vendar jo nato čez noč postimo, vsaj 8 ur pred operacijo. Vodo lahko pije, tudi na dan operacije. Isti dan po operaciji, ko je žival že nekoliko budna jo odpeljete domov. Zaradi zaščite rane je nujno, da v času cepljenja rane nosi zaščitni ovratnik.
S prihodom nove živali k hiši se obvežemo, da ji bomo omogočili dolgo zdravo življenje, ki ga bo delila z nami. S spremljanjem njenega vsakodnevnega obnašanja bomo dokaj hitro lahko ugotovili ali je naša žival zdrava ali pa je z njo kaj narobe. Če žival veliko spi oziroma počiva, se čudno vede, nima apetita ali pa ima povečan apetit, hujša ali se redi, veliko ali nič ne pije, bruha, ima drisko, veliko urinira, ima bolečine, krče, napade, se slini, otresa z glavo, se praska, ima izcedek iz nosa, nožnice,... ne odlašajmo z obiskom veterinarja. Živali nikoli ne dajajmo zdravil, ki jih uporabljamo za ljudi. Nekatera so namreč lahko nevarna za našo žival, poleg tega pa lahko prikrijejo bolezenske znake, kar veterinarju oteži delo.
Preventiva proti notranjim zajedalcem Notranji zajedalci ali paraziti so zelo pogost "prebivalec" prebavnega trakta naše živali. S svojo prisotnostjo znižujejo odpornost svojih gostiteljev lahko pa povzročijo tudi hujša obolenja. Žival se lahko z njimi okuži že preko svoje matere oziroma preko okolice, drugih živali s katerimi je v stiku, hrane,... . Veliko notranjih parazitov se ob neprimerni higieni rok lahko prenese na človeka, predvsem na naše najmlajše, prav zaradi tega je zatiranje parazitov še posebej pomembno. Velikokrat je zmotno prepričanje lastnikov, da je njihova žival brez parazitov, ker so ti neopazni. Zanesljiva determinacija glist, trakulj, praživali, ki so najpogostejši notranji zajedalci, je mogoča z laboratorijsko preiskavo blata.Pred vsako vakcinacijo je obvezna odprava notranjih zajedalcev.Pomembno je, da zatiranje začnemo že pri mladičih, pri starosti 3 tednov in to ponavljamo vsake 14 dni, do starosti treh mesecev. Pri odrasli živali dajemo zdravila proti parazitom preventivno vsake 3-4 mesece, če pa v iztrebkih ali na dlaki opazimo gliste, trakulje, tretiranje obvezno ponovimo čez 14 dni.
Zatiranje notranjih zajedalcev je možno na več načinov:-tablete (predvsem odrasle živali)-paste (lažje doziranje za mladičke)-ampule za kožni nanos (problematične živali, katerim ne uspemo dati tablete ali paste)
V primerih, če Vaša žival potuje z Vami na morje, ji zagotovite primerno zaščito pred nevarno srčno glisto, ki je prisotna ob Jadranu.
Preventiva pred zunanjimi zajedalci Zunanji zajedalci ali eksoparaziti se pogosto naselijo na oziroma v kožo gostitelja, kjer pijejo kri, se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami in tako s svojim delovanjem poškodujejo dlako, dlačne mešičke, kožo,... .Najpogostejši zunanji paraziti so bolhe in klopi, ušesne garje (predvsem pri mačkah), pa tudi ostali garjavci. Na svojem gostitelju ob sesanju krvi v organizem izločajo slino in s tem povzročajo alergije, ob hudih infestacijah pa celo slabokrvnost. Poleg tega so nevarni tudi kot prenašalci različnih bolezni (babezioza, erlihioza, borelioza,...), bolhe pa so vmesni gostitelj trakulj.Ob zatiranju zunanjih parazitov moramo upoštevati dejstvo, da se le-ti ne zadržujejo le na živalih, ampak tudi v njihovi okolici (trava, ležišče, uta, preproge,...), kjer se razmnožujejo. Svetujemo Vam redno čiščenje okolja, v katerem se Vaša žival giblje, sesanje s parnim ali vodnim sesalcem, uporabo sredstev za uničevanje razvojnih oblik parazitov.
Na tržišču je veliko različnih preparatov za preprečevanje in zatiranje zunanjih zajedalcev. Poleg ovratnic, sprejev, posipov, šamponov, so trenutno najbolj uporabne ampule za kožni nanos, ki imajo širok spekter delovanja. Prosimo, da se o primerni zaščiti Vašega ljubljenčka pred paraziti obrnete na veterinarja. V kolikor imate pri hiši več živali, je nujno sočasno odstranjevanje zunanjih in notranjih parazitov.
Ustrezna prehrana naše živali Želja vsakega lastnika je, da se njegov štirinožni prijatelj počuti dobro in da nikoli ne zboli. Predpogoj za našteti vrlini je ustrezna prehrana in z njo povezana ustrezna telesna teža naše živali. Izbiramo hrano, ki ustreza starosti, velikosti, pasmi ali posebnim potrebam živali. Mladička hranimo večkrat (4 krat) na dan, medtem ko odrasli živali ponudimo 2 obroka dnevno. Vedno upoštevamo od proizvajalca priporočeno količino hrane, glede na starost in telesno težo. Ta odmerek upoštevamo, če živali ne dajemo dodatne, doma pripravljene hrane, ampak jo hranimo le s pripravljeno hrano. Kakovostna tovarniško pripravljena hrana je najprimernejša za vašega ljubljenca, kajti vsebuje vse sestavine, ki jih žival potrebuje in ni potrebno dodajati nobenih dodatkov (vitamini, minerali). Nikoli ne pretiravajmo s hrano in pazimo na ustrezno telesno težo. Prevelika telesna teža velikokrat vodi v resne bolezenske probleme in skrajšuje življenjsko dobo živali. Še posebej pozorno spremljajmo telesno težo pri steriliziranih in kastriranih živalih, po potrebi omejimo količino hrane in poskrbimo za zadostno gibanje.
Preventiva proti notranjim zajedalcem Notranji zajedalci ali paraziti so zelo pogost "prebivalec" prebavnega trakta naše živali. S svojo prisotnostjo znižujejo odpornost svojih gostiteljev lahko pa povzročijo tudi hujša obolenja. Žival se lahko z njimi okuži že preko svoje matere oziroma preko okolice, drugih živali s katerimi je v stiku, hrane,... . Veliko notranjih parazitov se ob neprimerni higieni rok lahko prenese na človeka, predvsem na naše najmlajše, prav zaradi tega je zatiranje parazitov še posebej pomembno. Velikokrat je zmotno prepričanje lastnikov, da je njihova žival brez parazitov, ker so ti neopazni. Zanesljiva determinacija glist, trakulj, praživali, ki so najpogostejši notranji zajedalci, je mogoča z laboratorijsko preiskavo blata.Pred vsako vakcinacijo je obvezna odprava notranjih zajedalcev.Pomembno je, da zatiranje začnemo že pri mladičih, pri starosti 3 tednov in to ponavljamo vsake 14 dni, do starosti treh mesecev. Pri odrasli živali dajemo zdravila proti parazitom preventivno vsake 3-4 mesece, če pa v iztrebkih ali na dlaki opazimo gliste, trakulje, tretiranje obvezno ponovimo čez 14 dni.
Zatiranje notranjih zajedalcev je možno na več načinov:-tablete (predvsem odrasle živali)-paste (lažje doziranje za mladičke)-ampule za kožni nanos (problematične živali, katerim ne uspemo dati tablete ali paste)
V primerih, če Vaša žival potuje z Vami na morje, ji zagotovite primerno zaščito pred nevarno srčno glisto, ki je prisotna ob Jadranu.
Preventiva pred zunanjimi zajedalci Zunanji zajedalci ali eksoparaziti se pogosto naselijo na oziroma v kožo gostitelja, kjer pijejo kri, se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami in tako s svojim delovanjem poškodujejo dlako, dlačne mešičke, kožo,... .Najpogostejši zunanji paraziti so bolhe in klopi, ušesne garje (predvsem pri mačkah), pa tudi ostali garjavci. Na svojem gostitelju ob sesanju krvi v organizem izločajo slino in s tem povzročajo alergije, ob hudih infestacijah pa celo slabokrvnost. Poleg tega so nevarni tudi kot prenašalci različnih bolezni (babezioza, erlihioza, borelioza,...), bolhe pa so vmesni gostitelj trakulj.Ob zatiranju zunanjih parazitov moramo upoštevati dejstvo, da se le-ti ne zadržujejo le na živalih, ampak tudi v njihovi okolici (trava, ležišče, uta, preproge,...), kjer se razmnožujejo. Svetujemo Vam redno čiščenje okolja, v katerem se Vaša žival giblje, sesanje s parnim ali vodnim sesalcem, uporabo sredstev za uničevanje razvojnih oblik parazitov.
Na tržišču je veliko različnih preparatov za preprečevanje in zatiranje zunanjih zajedalcev. Poleg ovratnic, sprejev, posipov, šamponov, so trenutno najbolj uporabne ampule za kožni nanos, ki imajo širok spekter delovanja. Prosimo, da se o primerni zaščiti Vašega ljubljenčka pred paraziti obrnete na veterinarja. V kolikor imate pri hiši več živali, je nujno sočasno odstranjevanje zunanjih in notranjih parazitov.
Ustrezna prehrana naše živali Želja vsakega lastnika je, da se njegov štirinožni prijatelj počuti dobro in da nikoli ne zboli. Predpogoj za našteti vrlini je ustrezna prehrana in z njo povezana ustrezna telesna teža naše živali. Izbiramo hrano, ki ustreza starosti, velikosti, pasmi ali posebnim potrebam živali. Mladička hranimo večkrat (4 krat) na dan, medtem ko odrasli živali ponudimo 2 obroka dnevno. Vedno upoštevamo od proizvajalca priporočeno količino hrane, glede na starost in telesno težo. Ta odmerek upoštevamo, če živali ne dajemo dodatne, doma pripravljene hrane, ampak jo hranimo le s pripravljeno hrano. Kakovostna tovarniško pripravljena hrana je najprimernejša za vašega ljubljenca, kajti vsebuje vse sestavine, ki jih žival potrebuje in ni potrebno dodajati nobenih dodatkov (vitamini, minerali). Nikoli ne pretiravajmo s hrano in pazimo na ustrezno telesno težo. Prevelika telesna teža velikokrat vodi v resne bolezenske probleme in skrajšuje življenjsko dobo živali. Še posebej pozorno spremljajmo telesno težo pri steriliziranih in kastriranih živalih, po potrebi omejimo količino hrane in poskrbimo za zadostno gibanje.
Cepljenje psov proti steklini je v Sloveniji zakonsko obvezno za vse pse starejše od treh mesecev, ne glede na starost, pasmo, velikost,... . Dolžnost lastnikov je, da vsako leto približno ob istem času, poskrbijo za revakcinacijo, tudi ko se naš kuža postara in menimo, da cepljenja več ne potrebuje.
Ob prvem cepljenju proti steklini, mladič dobi tudi mikročip, ki omogoča identifikacijo živali. Gre za majhno kapsulo v velikosti riževega zrna, ki se vstavi v kožno gubo na levi strani vratu. Postopek, ki je podoben cepljenju, poteka hitro, za večino psov neboleče, čip pa psu ostane vse življenje. Lahko ga zatipate s prsti in se pod kožo lahko nekoliko premika. S posebnim čitalcem, ki ga imajo veterinarske organizacije, se v vsakem primeru lahko odčita 15 mestna številka, ki je kot nekakšen "EMŠO" vsakega psa. Taka edinstvena identifikacija psa je zelo koristna ob izgubi našega štirinožnega prijatelja, saj se le tako lahko najde pravi lastnik.
Čipiranje je obvezno za vse pse, rojene po 1.januarju 2003, in tudi za starejše pse, ki prečkajo državno mejo in niso tetovirani.
Ob cepljenju psa proti steklini vsak pes dobi tudi potni list za hišne živali, modro knjižico, v katero se vpisujejo vsa cepljenja, tretiranje proti klopom, notranjim parazitom, podatki o lastniku in živali.
Za prehod državne meje se med drugim preverja veljavnost cepljenja proti steklini, številka čipa,... .
Pri cepljenju proti steklini obvezno potrebujemo tudi EMŠO lastnika, ki je lahko le polnoletna oseba.
Ob prvem cepljenju proti steklini, mladič dobi tudi mikročip, ki omogoča identifikacijo živali. Gre za majhno kapsulo v velikosti riževega zrna, ki se vstavi v kožno gubo na levi strani vratu. Postopek, ki je podoben cepljenju, poteka hitro, za večino psov neboleče, čip pa psu ostane vse življenje. Lahko ga zatipate s prsti in se pod kožo lahko nekoliko premika. S posebnim čitalcem, ki ga imajo veterinarske organizacije, se v vsakem primeru lahko odčita 15 mestna številka, ki je kot nekakšen "EMŠO" vsakega psa. Taka edinstvena identifikacija psa je zelo koristna ob izgubi našega štirinožnega prijatelja, saj se le tako lahko najde pravi lastnik.
Čipiranje je obvezno za vse pse, rojene po 1.januarju 2003, in tudi za starejše pse, ki prečkajo državno mejo in niso tetovirani.
Ob cepljenju psa proti steklini vsak pes dobi tudi potni list za hišne živali, modro knjižico, v katero se vpisujejo vsa cepljenja, tretiranje proti klopom, notranjim parazitom, podatki o lastniku in živali.
Za prehod državne meje se med drugim preverja veljavnost cepljenja proti steklini, številka čipa,... .
Pri cepljenju proti steklini obvezno potrebujemo tudi EMŠO lastnika, ki je lahko le polnoletna oseba.
Mnoge hude bolezni lahko prizadenejo življenje našega družinskega člana, ga zelo izčrpajo in lahko vodijo celo v smrt. Na srečo ima vsak organizem tako živalski, kot človeški, učinkovito obrambo. Proti različnim povzročiteljem bolezni, bakterijam,virusom,..., se brani s tvorbo protiteles, ki skupaj z obrambnimi celicami in različnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in ozdraveti.
Nekatere bolezni, oziroma vdor povzročiteljev bolezni v telo živali lahko preprečimo spreventivnim cepljenjem oziroma zaščitno vakcinacijo naše živali. Veliko lažje, ceneje in preprosteje je preprečevati kot zdraviti, zato dajemo preventivni vakcinaciji zelo veliko pozornosti, še zlasti pri mladičih. Mlade živali so zelo ranljive in nekatere bolezni so za njih lahko usodne.
Kaj je cepljenje?
Cepljenje je vnos oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni v organizem živali, s čimer izzovemo tvorbo protiteles, ki ščitijo našo žival pred določenimi boleznimi. Dovolj močna odpornost se razvije šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo, največkrat od nekaj mesecev do enega leta. Mlado žival moramo zaradi prisotnosti protiteles, ki jih je dobila od matere cepiti večkrat, odraslo žival pa cepimo v ustreznih časovnih obdobjih.
Kdaj lahko našo žival cepimo?
Žival lahko cepimo le, če je zdrava in ne dobiva zdravil, ki vplivajo na njeno imunsko sposobnost. Zelo pomembno je tudi, da se pred vsako vakcinacijo odstranijo paraziti in tako organizem čim boljše razvije obrambo pred boleznimi.
Nekatere bolezni, oziroma vdor povzročiteljev bolezni v telo živali lahko preprečimo spreventivnim cepljenjem oziroma zaščitno vakcinacijo naše živali. Veliko lažje, ceneje in preprosteje je preprečevati kot zdraviti, zato dajemo preventivni vakcinaciji zelo veliko pozornosti, še zlasti pri mladičih. Mlade živali so zelo ranljive in nekatere bolezni so za njih lahko usodne.
Kaj je cepljenje?
Cepljenje je vnos oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni v organizem živali, s čimer izzovemo tvorbo protiteles, ki ščitijo našo žival pred določenimi boleznimi. Dovolj močna odpornost se razvije šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo, največkrat od nekaj mesecev do enega leta. Mlado žival moramo zaradi prisotnosti protiteles, ki jih je dobila od matere cepiti večkrat, odraslo žival pa cepimo v ustreznih časovnih obdobjih.
Kdaj lahko našo žival cepimo?
Žival lahko cepimo le, če je zdrava in ne dobiva zdravil, ki vplivajo na njeno imunsko sposobnost. Zelo pomembno je tudi, da se pred vsako vakcinacijo odstranijo paraziti in tako organizem čim boljše razvije obrambo pred boleznimi.
Zelo pomembno je, da kužki prvo cepljenje opravijo že pri 6 oziroma 8 tednih življenja, odvisno ali je mama bila cepljena ali ne. Cepljenje je po 3-4 tednih, glede na prvo cepljenje, potrebno ponoviti, kajti šele po dveh zaporednih cepljenjih organizem ustvari ustrezno zaščito. Šele po dveh zaporednih cepljenjih je naš kuža zaščiten eno leto, kljub temu pa rabi vsakoletno revakcinacijo, za ohranitev ustrezne imunske zaščite pred nevarnimi boleznimi. Tudi starejše pse, ki imajo slabšo imunost, moramo ustrezno zaščititi z vsakoletno preventivno vakcinacijo.
Preventivno cepljenje psov proti kužnim boleznim omogoči zaščito pred petimi življensko nevarnimi boleznimi:
Ob cepljenju je potrebno s sabo prinesti potni list ali kartonček, s katerega so razvidna morebitna predhodna cepljenja.
Vanj ob vakcinaciji vnesemo vrsto vakcine, datum cepljenja, datum ponovnega cepljenja,... .
Stranski učinki po cepljenju so zelo redki. Na mestu cepljenja se lahko pojavi boleča oteklina, ki postopoma izgine. Zelo redke so alergijske reakcije, ki rabijo veterinarsko pomoč.
Priporočen program za cepljenje psa proti kužnim boleznim.
Preventivno cepljenje psov proti kužnim boleznim omogoči zaščito pred petimi življensko nevarnimi boleznimi:
- pasja kuga
- parvoviroza
- leptospiroza
- virusni hepatitis psov
- kužni kašelj
Ob cepljenju je potrebno s sabo prinesti potni list ali kartonček, s katerega so razvidna morebitna predhodna cepljenja.
Vanj ob vakcinaciji vnesemo vrsto vakcine, datum cepljenja, datum ponovnega cepljenja,... .
Stranski učinki po cepljenju so zelo redki. Na mestu cepljenja se lahko pojavi boleča oteklina, ki postopoma izgine. Zelo redke so alergijske reakcije, ki rabijo veterinarsko pomoč.
Priporočen program za cepljenje psa proti kužnim boleznim.
Naš delovni čas
| Ponedeljek | 8:00 - 18:00 |
| Torek | 8:00 - 18:00 |
| Sreda | 8:00 - 18:00 |
| Četrtek | 8:00 - 18:00 |
| Petek | 8:00 - 18:00 |
| Sobota | 7:00 - 12:00 |
Ambulanta: 02 521 38 57
Teren: 02 537 18 90
